Pod naslovom Pozabljene bolezni se vračajo, jez pa naluknjan je bil v Objektivu (10.6.2017) objavljen članek o cepljenju. Cepljenje ljudi je aktualna tema, s katero se je ukvarjalo tudi ustavno sodišče, predvsem z vidika, ali je obvezno cepljenje otrok skladno z ustavo. V odločbi o tem vprašanju je zapisalo, da je cepljenje proti nalezljivim boleznim preventivni zdravstveni ukrep, ki pomeni zdravljenje v širšem smislu in prispeva k ohranjanju zdravja posameznika in članov širše skupnosti. Zanimivo, cepljenje je zdravstveni ukrep in pomeni zdravljenje v širšem smislu. Ali obstaja zdravljenje v širšem in ožjem smislu? Ali ne obstaja samo (eno) zdravljenje, katerega bistvo je, po SSKJ, da se dela na tem, da kdo postane zdrav. In kdo naj bi postal zdrav? Tisti, ki je bolan. Ali se lahko ta zdravi v širšem smislu? Če je nekdo zdrav, ali ga je treba sploh zdraviti? Vsekakor ne. Toda ustavno sodišče pravi drugače: zdraviti je potrebno tudi zdrave. Kajti osebe, ki se cepijo, so zdrave glede na bolezen, proti kateri so cepljene. Čeprav so zdrave, se jih zdravi. Absurdno. In kako se jih zdravi? Tako, da se vanje s cepivom vbrizga povzročitelje bolezni. Absurdno: zdraviti z boleznijo! Kaj bo zdravljenje zdravih z boleznijo povzročilo? Zdravje ali bolezen? Zdravja ne more, ker je oseba že zdrava. Bolezen?!
V članku je še zapisano, da je v zadnjem času v Walesu zbolelo za ošpicami več kot 1200 ljudi, v Romuniji 3400, v Italiji več kot 1300, v Nemčiji več kot 700 …. Nekaj deset ljudi od teh je bilo hospitaliziranih, nekaj pa jih je umrlo. Zbolelo je torej nekaj tisoč ljudi pa že »panika«. Populacija omenjenih držav namreč obsega več kot 100 milijonov ljudi oz. nekaj deset milijonov otrok, v njej pa je zbolelo par tisoč ljudi, nekaj tudi umrlo, in že se »prižiga alarm«. Ko umirajo množice zaradi kajenja ali uživanja živil živalskega izvora, pa ni kakšnega posebnega alarma in država ne uporabi enakih vatlov ter ne prepove kajenja in živil živalskega porekla, kar bi bilo primerljivo z obveznim cepljenjem. In s tem ne bi rešila samo mnogo človeških, temveč zelo veliko živalskih življenj, pa še za naravo bi bilo to mnogo bolje. Država od ljudi pod grožnjo kazni zahteva določeno cepljenje in kaznuje ravnanja, za katera ni dokazov o škodljivosti, tisto, kar pa je uničujoče pa tako ali drugače podpira, živila živalskega izvora celo s subvencijami. Ali je mogoče reči, da država v tem primeru kaznuje nedolžne, nagrajuje krive?
Država trdi, da z dovolj veliko precepljenostjo ljudi varuje tako tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti kot tudi tiste, ki so zaščito po opravljenem cepljenju izgubili zaradi zdravljenja. Zanimivo je, da po drugi strani ta ista država, ki pravi, da s cepljenjem ščiti ljudi, prodaja orožje in podpira ubijanje ljudi in seveda tudi otrok po svetu. Ene ščiti, druge ubija!? Ali ni to dvolično? Ali ji je potem glede cepljenja, posebej obveznega, mogoče verjeti?
V članku je navedeno, da je v Walesu zaradi ošpic umrl 25-letni mladenič. Ali je umrl zaradi ošpic ali pa je umrl zaradi tega, ker se njegov imunski sistem ni zmogel zoperstaviti virusu ošpic? Če bi ubijal virus, ali ne bi to pomenilo, da bi morali umreti vsi, ki zbolijo zaradi virusa ošpic? Pa so smrti redke. Ali ni mogoče potem problem imunski sistem in ne virus sam kot takšen? Če da, kje je potem rešitev: v cepljenju ali v močnem imunskem sistemu? Če nekdo umre zaradi ošpic, se postavi še vprašanje, kdo je odgovoren za to: oboleli s slabim imunskim sistemom ali tisti, ki se niso hoteli cepiti? »Križarska vojna« pa se vodi proti tistim, ki se nočejo cepiti in ne proti tistim, ki so z napačnim življenjskim slogom tako oslabili imunski sistem, da se ne more več zoperstaviti mnogim virusom, tudi virusu ošpic ne.
Država pod grožnjo kazni vsiljuje cepljenje zoper nekatere bolezni. Če je nekaj dobro za ljudi, zakaj se potem to vsiljuje in to celo pod grožnjo kazni? Ali morda za cepljenjem stoji nekaj, kar ljudje ne vedo oz. ne smejo vedeti?
_____________
Tekst je bil poslan Dnevniku (junij 2017), ki pa ga ni objavil.
