Ustavna pobuda (2021)

V nadaljevanju sledi pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti nekaterih določil Zakona o nalezljivih bolezni in Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21), ki sem jo vložil v novembru 2021. Ustavno sodišče je predlog za začasno zadržanje s sklepom št. U-I-793/21-5 z dne 18. 11. 2021 brez obrazložitve  zavrnilo.

Slovenska vlada je na pobudo odgovorila in odgovor je TUKAJ. Moj odgovor na vladin odgovor je TUKAJ.

Ustavno sodišče je mojo pobudo zavrnilo, odločba sodišča je TUKAJ.

____________

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI

– točk 2 in 3 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE in 15/21 – ZDUOP)

– Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21) in

– prve alineje 2. odstavka 3. člena in 4. odstavka 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21)

s

predlogom za začasno zadržanje izvajanja:
– točk 2 in 3 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE in 15/21 – ZDUOP)
– Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21) ali
– prve alineje 2. odstavka 3. člena in 4. odstavka 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21)

po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

*

Točki 2 in 3 prvega odstavka 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije, določata, da kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe:
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni.

Z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21) (v nadaljevanju: Odlok), ki ga je izdala oz. sprejela Vlada Republike Slovenije se zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19, začasno določa način izvrševanja prometa s posameznimi vrstami blaga, izdelkov in s tem povezanih storitev, ter drugi začasni ukrepi za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, pogoji za ustreznost testa na virus SARS-CoV-2 z metodo verižne reakcije s polimerazo (v nadaljnjem besedilu: test PCR) in hitrega antigenskega testa (v nadaljnjem besedilu: test HAG), uporaba testa HAG za samotestiranje na SARS-CoV-2 (v nadaljnjem besedilu: test HAG za samotestiranje), uporaba zaščitne maske na javnih krajih oziroma prostorih in medosebna razdalja ter obvezno razkuževanje rok in prezračevanje prostorov ter začasna omejitev opravljanja dejavnosti. To izhaja iz 1. člena tega Odloka.

Odlok v prvi alineji 2. odst. 3. člen določa, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prejšnjega odstavka.

Odlok v 4. odst. 5. člena določa, da se osebam iz drugega odstavka 3. člena tega odloka, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, ne dovoli uporabe storitve oziroma udeležba ali prisotnost pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji, razen osebam iz druge alineje drugega odstavka 3. člena tega odloka.

I. Utemeljitev pravice do vložitve pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti

1. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

2. Odlok se nanaša na vse posameznike na območju Republike Slovenije. Bistvo tega odloka je pogoj PCT (2. in 3. člen), ki ga morajo med drugim izpolnjevati vsi, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz 1. odst. 3. člena Odloka. Ta člen ima tudi nekaj izjem, ko izpolnjevanje tega pogoja ni obvezno. Pogoj PCT tako velja tudi za pobudnika, ko želi koristiti razne storitve javnega ali zasebnega sektorja. Tako mora pobudnik izpolnjevati pogoj PCT za plačilo goriva, kupljenega na bencinskih črpalkah, če se plačilo opravlja v zaprtih prostorih, za vstop v prostore pošte, če ne gre za izjemo iz 3. odst. 3. člena, za vstop v zdravstvene ustanove, če ne bi šel na testiranje ali cepljenje … Za primer kršitev teh obveznosti po 39. členu ZNB so predvidene prekrškovne kazni. Na ta način je kršenih več pobudnikovih pravic, vsaj pravica do svobode gibanja (32. člen Ustave) in pravica do zasebnosti (35. člen Ustave). Gre v bistvu za neposredno poseganje v omenjene pravice oz. pravni položaj, pri čemer je treba navesti, da Odlok pobudniku grozi s prekrškovnimi sankcijami po ZNB, če bo kršil Odlok. Pobudnik sicer ni kršil Odloka in tako ni storil prekrška ter bil kaznovan z globo, da bi lahko kasneje v sodnem postopku z vložitvijo ustavne pritožbe istočasno izpodbijal ustavnost Odloka, vendar to ni pomembno, saj od njega ni mogoče pričakovati, da bi izdajo takega posamičnega akta izzval zgolj tako, da bi ravnal v nasprotju s prisilnimi predpisi, oziroma tako, da bi se izpostavil nesprejemljivemu pravnemu tveganju.^[1] Zato pobudnik meni, da je pravni interes izkazan. Z morebitno ugoditvijo pobudi bi se pravni položaj pobudnika izboljšal, saj bi prenehale kršitve njegovih pravic.

3. Izpodbijani Odlok v glavnem temelji na 2. in 3. točki prvega odstavka ZNB. Obe omenjeni določbi ZNB sta bili z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-79/20-24 z dne 13.5.2021 spoznani kot protiustavni oz. sta v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da izpodbijani točki 39. člena ZNB neposredno posegata v pobudnikov pravni položaj, kajti na podlagi obeh točk je bil izdan izpodbijani odlok, ki tudi neposredno posega v pobudnikov položaj, saj mu krši vsaj pravice, navedene v prejšnji točki pobude. Gre za organsko povezavo obeh predpisov – če višji neposredno posega v pobudnikov položaj, to velja seveda tudi za nižji predpis. Razveljavitev spornih točk 39. člena ZNB bi izboljšala pobudnikov pravni položaj, saj ne bi bilo več pravne podlage za izpodbijani Odlok.

4. Pobudnik je tudi samozaložnik^[2] in prodaja knjige, ki jih je sam napisal.^[3] Pogoj PCT mu omejuje dejavnost samozaložništva, saj svojih knjig ne more prodajati npr. preko knjižnih sejmov,^[4] niti ne more iti v razne knjigarne in osebno ponuditi svoje knjige v prodajo. Če nekdo naroči knjigo, mu je ponudnik ne more poslati preko pošte, saj pogoj PCT velja tudi za obisk prostorov pošt. Knjige ne more kupcu niti osebno izročiti, ker ne more iti na javni prevoz ali kupiti gorivo na bencinskem servisu, da bi šel h kupcu, saj tudi tam velja pogoj PCT. Predstavitve svoje nove knjige ne more izvesti v nekem zaprtem javnem prostoru, ker tudi tam velja pogoj PCT. Dejstvo je, da omenjeni pogoj posega v pobudnikovo podjetniško svobodo iz 74. člena Ustave, saj ta pravica pripada tudi pobudniku. Kršena je tudi pravica iz 49. člena Ustave, ki pobudniku zagotavlja svobodo dela. Če se pobudi ugodi, se lahko pravni položaj pobudnika izboljša, saj lahko pobudnik neomejeno kot prej izvršuje svojo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in svobode dela. Ob tem pobudnik še navaja, da bi v omenjenih primerih vedno nosil zaščitno masko tipa FFP2, ki je boljša zaščita kot pa pogoj PCT, vključno z medicinsko oz. kirurško masko.

II. Nekaj pomembnih dejstev

5. Pobudnik meni, da so spodnja dejstva pomembna v tem postopku.

5.1. Po 4. členu Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) ima vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.

5.2 Po 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K, 36/19, 189/20 – ZFRO in 51/21) ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.

5.3 V Odredbi o določitvi ogroženih območij zaradi nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 149/21) so navedena ogrožena območja, na katera se lahko prenese nalezljiva bolezen COVID-19 in na katerih so možnosti za širjenje okužbe z navedeno nalezljivo boleznijo. To so v glavnem institucije s področja zdravstva, domovi za starejše in še nekateri zavodi iz različnih področij. Ob tem bi bilo potrebno navesti še, da epidemija nalezljive bolezni COVID-9 v Sloveniji ni razglašena, niti niso razglašena okužena območja z virusom SARS-CoV-2, oboje v smislu 7. člena ZNB. To pa je pomembno pri odločanju o tej zadevi.

5.4. Direktor NIJZ Milan Krek je dne 1.10.2021 v oddaji Odmevi (RTV SLO 1) v zvezi z zaščitnimi maskami dejal: ».. in glejte, maska je ključna, ker nama, če jo imava oba gor, zelo, zelo zmanjša prenos. In posebej še pri tem virusu, ki je izredno kužen …«^[5]

5.5 Vodja svetovalne skupine pri Ministrstvo za zdravje dr. Mateja Logar je na tiskovni konferenci Vlade RS dne 8.3.2021 v zvezi z zaščitnimi maskami dejala: »… Hkrati smo se ob tem odločili za ukrep nošenja mask za vse, tako za učitelje kot za učence od 6. razreda dalje. Veliko je vprašanj, zakaj smo se za to odločili. Tukaj gre pravzaprav za to, da smo se v vseh teh mesecih vsi naučili, ugotovili, prebrali, da maske so tisto, kar nam pomaga, pri tem, da omejimo širjenje okužbe. Tukaj gre za to, da vemo, da če sta v prostoru dve osebi in nobena ne nosi maske, je kar nekje 70% verjetnost, da bo nekdo zbolel, če je ena oseba seveda okužena. Če ima tisti, ki je okužen, masko in tisti, ki ni okužen, ne nosi maske, se verjetnost že bistveno bistveno zmanjša. Manjši je učinek, kadar je z masko tisti, ki ni okužen, tisti, ki pa je okužen pa maske nima, zaradi tega, ker del kapljic seveda pade tudi na očesno veznico in na ta način še vedno morda pride do okužbe. Najbolj učinkovit ukrep poleg tega, da se ne družimo, da nismo v istem prostoru, kar pa seveda v šolah ne gre, je to, da imamo vsi maske. Na ta način se tveganje za prenos okužbe skorajda izniči. Tukaj res lahko veliko naredimo tako, da striktno uporabljamo maske tako, kot je potrebno in seveda ob tem skrbimo tudi za redno zračenje prostorov, na ta način se namreč koncentracija virusa v zraku še dodatno zmanjša.^[6]

5.6 Zdravstvena stroka še vedno poudarja, da je nošenje mask nujno za obvladovanje epidemije: dr. Mateja Logar tako pravi, da so maske zelo učinkovit epidemiološki ukrep.^[7]

5.7 Vodja svetovalne skupine pri Ministrstvo za zdravje dr. Mateja Logar je na tiskovni konferenci Vlade RS dne 8.3.2021 v zvezi z zaščitnimi maskami dejala: »Kar smo v številnih raziskavah prebrali, kar so številni potrdili je, da se odstotek kisika v krvi, če imamo nameščeno masko, ne zniža. To pomeni, da zaradi tega, če nosimo masko, naša kri ne bo nič manj oksigenirana in naši možgani ne bodo prav nič slabše delovali. Tako da to mnenje, da bi zaradi mask bili otroci deležni hipoksije, se pravi pomanjkanja kisika, je skrb, ki ni upravičena in lahko rečemo, da tudi otroci in tudi tisti starejši, ki imajo težave s srcem ali kronične pljučne bolezni, z nošnjo kirurške maske ali maske iz blaga ne bodo ogroženi, tudi če bodo imeli masko nameščeno dalj časa.«^[8]

5.8 Infektolog dr. Janez Tomažič z Katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani o zaščitnih maskah pravi: »Potek infekcijskih bolezni je odvisen od samega mikroorganizma in od človekovega imunskega sistema. Če izpostavim vlogo mikroorganizma – torej virusa, je za potek okužbe odločilna količina virusa, ki vstopi v naše telo. Tukaj dobijo zaščitne maske svoj pomen. Z njimi lahko zmanjšamo količino vnesenega koronavirusa. V okoljih, kjer veliko ljudi nosi maske, je manj okužb in viden je premik k blažje potekajočim ali k okužbam brez simptomov. Posledično je manj testov, manj hospitalizacij, manj je hudih oblik bolezni in tudi smrtnost je manjša. Skratka, hipoteza je, da splošno nošenje mask deluje kot cepljenje. (…) Maske zmanjšajo količino vnesenega koronavirusa in nas tako “precepijo”.«^[9]

Utemeljitev protiustavnosti nekaterih določb ZNB

6. Z že omenjeno odločbo št. U-I-79/20-24 je Ustavno sodišče odločilo:

1. Točki 2 in 3 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE in 15/21 – ZDUOP) sta v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporabljata 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih.

Iz navedenega je razvidno, da sta točki 2 in 3 prvega odstavka 39. člena ZNB že v neskladju z ustavo in to vsaj od dneva objave omenjene odločbe. Ustavno sodišče obe neustavnih določil ni razveljavilo, naložilo pa je Državnemu zboru, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS, do odprave neskladja pa se neustavni določbi ZNB še vedno uporabljata. Rok za odpravo neskladja je minil, Državni zbor RS pa, kot je javno znano, neskladja ni odpravil in ni sprejel popravljenega ZNB. Razlog, zakaj je to storil, je javno znan in ga pobudnik ne bo posebej opredeljeval. Čeprav bi omenjeni državni zbor to lahko storil, pa tega ni naredil. Po mnenju pobudnika se lahko uporaba z Ustavo neskladnih določil točk 2 in 3 prvega odstavka 39. člena ZNB »zakonito« razteza samo na rok, ki ga je Ustavno sodišče dodelilo Državnem zboru za odpravo neskladja, po tem roku pa »zakonita« uporaba preneha in določili sta »nezakoniti« oz. polno neustavni ter se zato v nobenem primeru ne moreta več uporabljati ne glede na vse ostale okoliščine. »Polno« neustavno stanje obeh zakonskih določil traja neupravičeno dolgo. Zato je potrebno, da se obe izpodbijani zakonski določbi razveljavita tako, da sploh ne bosta mogli več veljati oz. se uporabljati. Ne glede na vse to je absurdno, da se lahko po Ustavnem sodišču ugotovljena neustavna določila zakona sploh še uporabljajo. Njihova veljavnost oz. uporabnost bi morala nastopiti takoj, ko Ustavno sodišče ugotovi neskladje. Zato je nadaljnja uporaba protiustavnih določbe v nasprotju vsaj z načeli pravne države iz 2. člena Ustave ter 153. in 154. člena Ustave, ki govori o ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov.

»Ker sta pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti, bi razveljavitev izpodbijane zakonske ureditve lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja kot v primeru, če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi. Iz tega razloga Ustavno sodišče izpodbijane zakonske ureditve ni moglo razveljaviti«, izhaja iz 101. točke odločbe št. U-I-79/20-24. Pobudnik ob tem meni, da razveljavitev izpodbijanih točk 39. člena ZNB ne bi pripeljala do protiustavnega stanja, saj imajo ljudje zakonsko dolžnost varovanja svojega zdravja v smislu določb predpisov iz 5.2 in 5.3 točke te pobude, to dolžnost pa lahko država nadzira preko inšpekcijskih služb in po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru v povezavi s priporočili NIJZ v zvezi z korona krizo tudi ustrezno ukrepa. Protiustavnega stanja torej ne more biti. Načelno pa pobudnik meni, da razveljavitev neke zakonske določbe ne more pripeljati do protiustavnega stanja. V nasprotnem primeru bi se namreč postavilo vprašanje, ali ni celoten pravni sistem že v osnovi v neskladju.

Utemeljitev protiustavnosti in nezakonitosti Odloka

7. Pobudnik meni, da je Odlok v nasprotju z več določbami Ustave RS in ZNB.

8. Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. To velja tudi za izpodbijani Odlok. Zato mora biti ta jasen in določen. Iz uvoda Odloka je razvidno, da se sklicuje na več pravnih podlag, tako na dele 32. in 39. člena Zakona o nalezljivih bolezni (ZNB), v okviru pravne podlage pa govori tudi o tem, da je sprejet tudi za izvrševanje delov 9. in 31. člena ZNB, omenja pa tudi odločbi Ustavnega sodišča. Iz samega Odloka pa ni razvidno, kaj je pravna podlaga za posamezna določila posameznega člena. To pa pomeni, da Odlok ni jasen in določen. Tako tudi ni mogoče preveriti, ali je pravna podlaga določenega določila Odloka skladna z ZNB in Ustavo ali ne. Tako tudi ni mogoče preizkusiti zakonitosti oz. ustavnosti hierarhije pravnih aktov, torej če ima Odlok pravilno oz. zakonito pravno podlago. Tako je Odlok v nasprotju z 2. členom Ustave kot tudi 153. členom Ustave, ki govori o usklajenosti pravnih aktov.

9. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021 odločilo, da je sta točki 2 in 3 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE in 15/21 – ZDUOP) v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da je izpodbijani Odlok v tistem delu, ki izhaja omenjenih točk protiustavnega ZNB protiustaven oz. v neskladju z Ustavo. Kateri del to je, pobudnik težko opredeli, saj, kot to izhaja iz prejšnje točke pobude, Odlok ni jasen in ne določa, kateri del Odloka izhaja iz katere pravne podlage. Pobudnik pa kljub temu domneva, da bi lahko šlo vsaj za 1. in 2 odst. 3. člena kot tudi za 4. odst. 5. člena Odloka, saj iz njih vsaj smiselno, iz 4. odst. 5. člena pa izrecno, izhajajo omejitve gibanja prebivalstva v smislu 2. točke 39. člena ZNB, kajti če oseba ne izpolnjuje pogoja PCT ne more obiskati določenih območjih (gostinski lokali, bencinske črpalke, trgovski centri, javni zdravstveni zavodi …). Ob tem bi bilo potrebno še navesti, da v Sloveniji ni razglašenih okuženih območij, na katere se sklicuje 2. odst. 39 člena ZNB, zato je Odlok v tem delu v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, razen v primeru, ko gre za ogrožena območja v smislu Odredbe o določitvi ogroženih območij zaradi nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 149/21). Gre torej za kršitev 153. člena Ustave. Pa še tukaj je problem, ker ZNB govori o neposredno ogroženih območjih, omenjena odredba pa samo o ogroženih območjih. Ob vsem tem je potrebno še navesti, da iz Odloka ne izhaja, da bi bili izvedeni ukrepi iz 1. do 8. točke 10. člen ZNB, ki so pogoj za aktivacijo določil 39. člena ZNB. Če omenjeni ukrepi niso bili izvedeni, ukrepi iz 39. člena niso mogoči, kar izhaja iz 1. odst. 39. člen ZNB, saj ta pravi, da kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti … Dejstvo sicer je, da so verjetno nekateri ukrepi (karantena, izolacija …) v uporabi, toda analize učinkovitosti teh ukrepov v Odloku ali v kakšnem drugem javnosti predstavljenem uradnem dokumentu, ki bi temeljil na znanstveno-strokovni podlagi ni, kar pa je pogoj za presojo ali so potrebni še drugi ukrepi za preprečevanje okužb z virusom SARS-CoV-2 ali ne.

10. Pobudnik meni, da so tudi 1. in 2. odst. 3. člena ter 4. odst. 5. člena Odloka nezakoniti in protiustavni in sicer ne glede na pobudnikove prejšnje navedbe.

11. Vlada utemeljuje uporabo oz. izpolnjevanje PCT pogoja, torej pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja, kot ukrep za preprečitev ponovnih izbruhov okužb in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ter zmanjšanja števila težjih potekov prej omenjene bolezni. Ker v Sloveniji ni razglašenih okuženih območij (oz. epidemije), ki bi morala biti v smislu 7. člena ZNB, če bi virus SARS-CoV-2 obstajal kot vir okužbe, je logično, da v Sloveniji ni virov okužb z virusom SARS-CoV-2. Iz tega pa izhaja, da pogoj PCT za preprečitev ponovnih izbruhov okužb ni potreben oz. nujen, ker pač virov okužb z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji ni in zato tudi do ponovnih izbruhov okužb ne more priti. Cilj, ki ga zasleduje izpodbijani Odlok, torej preprečitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 in drugo iz 1. člena Odloka, ne obstaja, ker kot že navedeno, virov okužb v Sloveniji ni. Če pa viri okužb z virusom SARS-CoV-2 so, pa Minister za zdravje in Vlada delujeta nezakonito, ker ne razglasita okuženih območij oz. epidemije. In tako škodujeta ljudem in državi.

12. Če pa virus oz. vir okužb z virusom SARS-CoV-2 obstaja in je nevarnost širjenja okužb realna, pa je cilj Odloka, torej zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v tem smislu seveda zakonit. Pri nekem posegu v pravice oseb je potrebno uporabiti blažje ukrepe, če ti seveda obstajajo. Po izpodbijanem Odloku pa v večini primerov, ko je predpisan pogoj PCT, potrebna še uporaba zaščitne maske ter tudi spoštovanje medsebojne razdalje, kot tudi razkuževanje rok in prezračevanje (11. in 13. člen Odloka). Iz tega izhaja, da sama prebolevnost, cepljenje ali testiranje niso dovolj za preprečitev širjenja virusa, saj sicer maske in medsebojna varnostna razdalja kot tudi razkuževanje in prezračevanje prostorov niso potrebni.

13. Znano je, da imajo maske tipa FFP2 učinkovitost filtriranja delcev več kot 94%, maske FFP3 pa celo 99%,^[10] učinkovitost preprečevanja s cepljenjem z v EU pogojno registriranimi cepivi pa je manjša, s časom zelo pade. Študija ameriškega CDC-ja kaže, da je ob prevladujoči razširjenosti koronavirusne različice delta učinkovitost cepiv proti covidu-19 proizvajalcev Pfizer in Moderna padla s predhodnih 91 na 66 odstotkov.^[11] Novejše raziskave pa govorijo še o slabši učinkovitosti glede okužbe z virusom SARS-CoV-2.^[12] To pa pomeni, da je cepljenje slabša zaščita pred okužbo z virusom kot nošenje omenjenih mask in upoštevanje varne medsebojne razdalje ter drugih zaščitnih ukrepov. Podobno velja tudi za prebolevnike, saj tudi ti lahko širijo virus SARS-CoV-2, kar je tudi dokazano. Da se ne omenja hitro testiranje s testi HAG, ki kaže stanje samo v času testiranja, že nekaj časa za tem pa lahko testiranec širi virus, ki ga v času testiranja ni bilo ali ni bilo toliko, da bi ga test zaznal. Dejstvo je, da je nošenje omenjenih mask milejši ukrep za doseganje zakonitega cilja, to je preprečevanje okužb z virusom SARS-CoV-2 oz. ponovnih izbruhov in širjenja okužb, še posebej, če se to kombinira z upoštevanjem varnostne medsebojne razdalje ter razkuževanjem in prezračevanjem poslovnih prostorov v smislu 13. člen Odloka. Ob tem je seveda treba navesti, da je pogoj PCT invaziven ukrep in mnogo bolj posega v človeka, njegove pravice in celo zdravje, kot nošnja zaščitnih mask, vsaj tipa FFP2 in FFP3. Zaščitne maske ščitijo tako tistega, ki jo nosi in seveda tudi tistega, ki je ne nosi, če je v bližini prvega, kajti zaščita je v principu v veliki meri obojestranska, še posebej, če se uporabljajo tiste, ki imajo najvišjo stopnjo učinkovitosti filtracije delcev. Tako tisti, ki nosi masko, izpolnjuje zakonsko dolžnost varovanja svojega zdravja in zdravja drugih v smislu predpisov iz točke 5.1 in 5.2.

14. Kot že navedeno v prejšnji točki je pogoj PCT bolj invaziven ukrep kot nošnja mask z upoštevanjem ostalih ukrepov (varnostna razdalja, razkuževanje …). Zakaj? Znano je, da cepljenje z v EU pogojno registriranimi cepivi ni varno, čeprav tako politika in kot večina zdravnikov oz. znanstvenikov trdi, da je cepljenje varno. Če bi bilo cepiva varna, kar sicer morajo biti, saj imajo ljudje pravico do varnosti v smislu 34. člena Ustave, ljudje ne bi imeli nezaželenih stranskih učinkov, mnogokrat zelo hudih, niti ne bi umirali. Mediji vedno več poročajo o omenjenih hudih stranskih učinkih in tudi o smrtih. Uradni sistemi za spremljanje nezaželenih stranskih učinkih cepiva proti virusu SARS-CoV-2 so polni hudih zapletov in smrti, ki so se pojavili po cepljenju.^[13] Že to, da so se ti zapleti pojavili po cepljenju, kaže na to, da nekaj ni v redu, čeprav to samo po sebi ne pomeni, da je cepljenje direktni vzrok za to. Tudi sami proizvajalci cepiv uradno govorijo o negativnih oz. nezaželenih stranskih učinkih cepiv, ki tako niso del varnosti cepiva, temveč del nevarnosti, ker lahko negativno vplivajo na človekovo zdravje, torej so nevarni, čeprav proizvajalci sicer trdijo, da so zelo redki, še posebej tisti s hujšimi ali hudimi posledicami za zdravje cepljenih. Torej že sami proizvajalci cepiv vsaj posredno priznavajo, da so cepiva nevarna oz. niso varna. Nemška komisija za cepljenje Stiko predlaga, da se mlajši od 30 let proti covidu-19 cepijo s cepivom proizvajalcev Pfizer in BioNTech, saj je pri tem cepivu za to starostno skupino manjša verjetnost redkega stranskega pojava vnetja srčne mišice. Še en dokaz o nevarnosti omenjenega cepiva.^[14] Poleg tega pa dolgoročni učinki cepiv niti uradno sploh niso znani, ker ustrezne študije sploh še niso bile izvedene oz. so v teku in niso dokončane. To vse pomeni, da so cepiva nevarna za zdravje ljudi. Veliko število negativnih stranskih učinkov v Sloveniji je razvidno iz spletne strani Cepimose.si.^[15] Sploh ni pomembno, ali so negativni stranski učinki pogosti, redki ali zelo redki, dejstvo je, da so in dokazov, da so, je zelo veliko. Zato cepiva niso in ne morejo biti varna, saj so velika grožnja za zdravje in celo življenje cepljenih ljudi. Za mnoge ljudi to ni ruska ruleta, temveč gotovo dejstvo, ki se lahko izrazi z negativnimi posledicami za zdravje kmalu po cepljenju ali pa mnogo kasneje. In kdo bo mnogo kasneje še ugotavljal, ali je to posledica cepljenja? Država in medicina se bosta temu vsekakor zelo izogibala! Če bi se pri vsem tem uporabljalo previdnostno načelo, kar bi se moralo, sporna cepiva še ne bi mogla biti na razpolago za uporabo ne glede na vse ostalo.

15. Kot že navedeno v točki 5.1 in 5.2, ima vsakdo zakonsko dolžnost skrbeti za svoje zdravje oz. ga varovati. To pa pomeni, da ne sme uporabljati tistih stvari, ki bi škodile njegovemu zdravju. Torej ne sme dobiti v svoje telo cepivo proti SARS-CoV-2 oz. se cepiti, saj cepivo ni varno, kot je bilo to obrazloženo v prejšnji točki. Če se oseba cepi, lahko zboli ali celo umre, kar pomeni, da ni skrbela za svoje zdravje oz. ga varovala. Če se neka oseba cepi, krši v točki 5.1. in 5.2 navedena zakona oz. tam navedeni določili.

16. Podobno velja za pogoj prebolevnosti. Če bi nekdo, ki še ni prebolel bolezni COVID-19, želel izpolniti ta pogoj, bi se moral zavestno oz. namerno okužiti z virusom SARS-CoV-2. To pa pomeni, da bi ogrozil svoje zdravje, saj bi lahko zbolel in celo umrl. Tako bi kršil svojo zakonsko dolžnost varovanja zdravja v smislu zakonskih določil, navedenih v točki 5.1 in 5.2.

17. Test HAG je tudi invaziven, saj posega v človekovo telo, ko se testirancu jemlje bris. Pri tem lahko pride do okužbe testiranca, če paličica ni sterilna ali iz kakšnih drugih razlogov, lahko se mu poškoduje notranjost nosu … Vsekakor je test manj invaziven kot ostala elementa pogoja PCT, toda še vedno bolj kot zaščitna maska z ostalimi varnostnimi elementi iz Odloka. Podobno velja tudi za test PCR, za katerega se v javnosti vedno bolj pojavlja stališče, da sploh ni zanesljiv, ker se uporablja preveliko število pomnožitev. Vprašanje je, koliko pomnoževanj se opravi v Sloveniji: 40, 35, 30 …, pravilno bi bilo največ do 35, po možnosti pa med 25 in 30. Če je pomnoževanj več kot 35, rezultat ni točen.^[16] Zanimivo je, kaj o PCR testih misli infektolog prof. dr. Janez Tomažič iz Ljubljane. Pravi: »Pri nekaterih je bil test na covid pozitiven celo tri mesece. Zdaj vemo, da ti vztrajajoči pozitivni testi ne izražajo prisotnosti virusa, ki je sposoben razmnoževanja. V vseh teh primerih prenos okužbe na druge ni mogoč. V človeku ostajajo delčki dedne zasnove novega koronavirusa. V celicah so ujeti delčki ribonukleinske kisline virusa, ki jih pred razgradnjo ščitijo znotrajcelični vezikli. Te delčke zaznajo PCR testi. Vendar, če brise nosno-žrelnega prostora bolnikov damo v laboratoriju na celično kulturo, vidimo, da se virus ne razmnožuje. Zato ti bolniki niso več kužni. PCR testi so pomembni ob diagnozi aktivnih okužb.«^[17] Pri vsem tem pa se pojavi logično vprašanje: zakaj bi bilo sploh potrebno pomnoževanje virusa oz. njegovih delčkov, da bi ugotovili ali je nekdo okužen oz. bolan ali ne? Iz tistega, kar je bilo odvzeto iz telesa testiranca, mora biti zanesljivo razvidno oz. jasno, ali je nekdo okužen z virusom oz. bolan ali ne. Vprašanje je, ali je lahko rezultat PCR testa pravilen, saj tisto, kar je nastalo po pomnožitvi v laboratoriju, ni enako tistemu, kar je bilo odvzeto iz telesa testiranca.

18. Negativna teža posledic PCT pogoja je mnogo večja kot nošenje mask, še posebej FFP2 ali FFP3 z upoštevanjem ostalih previdnostnih ukrepov, ki jih sugerira NIJZ. Pri nošnji mask ne prihaja do nekih negativnih posledic za človeka, kot je to razvidno iz točke 5.7 te pobude. Poleg tega pa je uporaba zaščitne maske odličen epidemiološki ukrep za preprečevanje okužb z virusom SARS-CoV-2, kot to izhaja iz točk 5.4 do 5.6 te pobude. Pogoj PCT ni samo škodljiv za ljudi, mogoče z izjemo prebolevnosti, ker je to dejstvo iz preteklosti, temveč bi bilo mogoče reči, da je celo napad na zdravje ljudi, vsaj v pogledu cepljenja. Še posebej je bilo to nerazumno v smislu 10.a člena prej veljavnega Odloka, ki je celo izpustil pogoj testiranja in tako velja za zaposlene v organih državne uprave samo pogoj PC, torej cepljenje ali prebolevnost. V bistvu je šlo v tem pogledu za obvezno cepljenje, kar je nerazumno, nepošteno in škodljivo za družbo. Če hočeš tam delati, se moraš cepiti in tako ogroziti svoje zdravje, delovati proti svoji dolžnosti varovanja zdravja in s tem proti zakonu. Zaščitna maska z ostalimi neinvazivnimi epidemiološkimi ukrepi ni dovolj, čeprav je to mnogo boljša zaščita glede širjenja virusa SARS-CoV-2 kot pogoj PC. Ali Vlada ni napeljevala ljudi h kršenju zakona in ogrožanju lastnega zdravja? Ali Vlada ne priznava predpisa iz točke 5.1 in 5.2 oz. tam navedenih določil? Na srečo je Ustavno sodišče zadržalo izvajanje omenjenega 10.a člena, še preden se je ta začel uporabljati.

19. Vlada in zdravstvena stroka navajata, da s cepljenjem in z doseganjem kolektivne oz. čredne imunosti ščitimo tiste osebe, ki se zaradi različnih razlogov ne smejo cepiti proti virusu SARS-CoV-2 . Dejstvo pa je, da se s cepljenjem ne da doseči kolektivne oz. čredne imunosti, saj cepljenje ne preprečuje širjenje virusa SARS-CoV-2. To pa pomeni, da se morajo tisti, ki se ne smejo cepiti, zaščiti drugače, saj tudi zanje veljajo določila o varovanju zdravja v smislu točk 5.1 in 5.2 te pobude. Torej, vsi ti se morajo zaščiti z uporabo zaščitnih mask, varnostno razdaljo … ali kako drugače. Nenazadnje pa glede na njihovo dolžnost varovanja zdravja pred boleznijo COVID-19 kolektivna imunost sploh ni potrebna, ker se itak morajo zaščiti ne glede na doseganje ali nedoseganje kolektivne imunosti. Sicer pa je logika, da se precepi praktično celotno prebivalstvo, da se s tem zaščiti nekaj ljudi ali odstotkov ljudi, ki se ne smejo cepiti, nerazumna, saj imajo tisti, ki se ne smejo cepiti, v vsakem primeru dolžnost ohranjanja svojega zdravja oz. skrbeti za svoje zdravje in se morajo tako zaščiti kako drugače. In takšna zaščita seveda obstaja. Zato je jasno, da element kolektivne imunosti zaradi zaščite tistih, ki se ne smejo cepiti, ne prestane testa sorazmernosti, saj ni nujen, niti primeren, teža negativnih posledic pa je bistveno večja od koristi. In še zanimivost: »S sedanjo množično epidemijo ugotavljamo (…), da so si čredno imunost (herd immunity) izmislili politiki.« To sta izjavila prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., in prof. dr. Alojz Ihan, dr. med, oba iz ljubljanske medicinske fakultete.^[18]

20. Kot eden izmed argumentov v prid cepljenja je tudi stališče, da se bo v bolnišnicah zaradi cepljenja zmanjšalo število obolelih z boleznijo COVID-19 oz. bodo poteki bolezni lažji in bodo manj zasedeni intenzivni oddelki, ker cepiva preprečujejo hujši potek bolezni. V zvezi s tem je mogoče reči, da se v bolnišnici znajdejo tisti, ki se niso zaščitili in ne necepljeni sami po sebi. Če se ti zaščitijo pred okužbo s SARS-CoV-2 z maskami in drugimi ukrepi, je verjetnost, da bodo zboleli in se znašli v bolnišnici majhna. Enako velja tudi za cepljene osebe, saj je tudi mnogo cepljenih zbolelo in se znašlo v bolnišnici in celo na oddelkih za intenzivno terapijo. Če bi se zaščitili z maskami …, je majhna verjetnost, da bi zboleli in se znašli v bolnišnici. Važna je torej zaščita z maskami in ostalimi ukrepi in ne cepljenje kot takšno. Zato je nerazumno, da Vlada ni predpisala obveznost nošenja samo tistih mask, ki najbolj ščitijo pred okužbe, npr. FFP2 (v Avstriji je ta maska obvezna v mnogih dejavnostih^[19]) ali FFP3 in jih ljudem dala na razpolago brezplačno. Zakaj so še vedno dopustne kirurške maske, ki so slabša zaščita pred okužbo kot maske tipa FFP2 ali FFP3? Ali se Vladi ne gre za preprečitev širjenja virusa? Fokus države bi moral biti usmerjen v maske in ostale neinvazivne ukrepe, ne pa v cepljenje, ki je, kot že predhodno navedeno, škodljivo za zdravje ljudi. Zato je tudi navedba Vlade in zdravstvene stroke, da je cepljenje potrebno zaradi zmanjšanja zasedenosti bolnišnic neprepričljiva, saj če ni okužb tudi ni bolezni. Če je borba proti okužbam z virusom uspešna, bolnišnice niso ogrožene in preveč zasedene. Zato tudi s tega vidika PCT pogoj ni potreben, saj zadostuje zaščita z maskami in to tistimi, ki so najboljše, ter drugimi v ta namen sprejetimi ukrepi. Pogoj PCT je tako nesorazmeren ukrep, saj je bolj invaziven za ljudi kot so zaščitne maske in drugi higienski ukrepi iz Odloka.

21. Sicer pa morajo biti bolnišnice pripravljene na epidemijo večjih razsežnosti, država pa mora poskrbeti za primerno velike kapacitete glede prostora in kadra – to je namreč njena dolžnost. Zato »jamranje«, da bodo bolnišnice prepolne s kovid bolniki ni sprejemljivo, saj bi morala Vlada, ki je po 4. členu ZVRS odgovorna za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države, poskrbeti za dovolj velike kapacitete za obvladovanje obolelih kovidnih bolnikov, še posebej, ker se je pričakovalo, da bodo po prvem valu sledili še novi valovi virusa SARS-CoV-2. Ali je to storila? Očitno ne, saj če bi, ni jasno, zakaj sicer tako poudarja cepljenje kot ukrep za preprečitev »navala« na bolnišnice s strani kovidnih bolnikov. Če bi Vlada storila, kar bi morala in zagotovila dovolj kapacitet glede zdravljenja kovidnih bolnikov, se tudi ne bi pojavil problem izvajanja ostalih zdravstvenih storitev. Očitno Vlada ni izpolnila svoje dolžnosti, kar negativno vpliva na zdravstvo in prebivalstvo. Zakaj tega ni storila, če dobro ve, kaj je njena dolžnost? Zakaj ni poskrbela, da medicinski kader, predvsem medicinske sestre in tehniki, ne bi odhajal iz bolnišnic? Zakaj ni sprejela oz. predlagala DZ interventnega zakona, s katerim bi se zvišale plače medicinskim sestram, ki ravno zaradi slabih plač odhajajo iz bolnišnic? Pa je sprejela oz. predlagala DZ kar nekaj interventnih zakonov glede korona krize. Opustitev dolžnosti Vlade vsekakor ne more biti argument za uveljavljanje pogoja PCT, ki naj bi imel tudi preventivni učinek glede zasedenosti bolnišnic. Če so zmogljivosti dovolj velike, kar bi morale biti, PCT pogoj sploh ni potreben. Dovolj so zaščitne maske in ostalih higienski zaščitni ukrepi, ki jih navaja NIJZ. In še: Vlada ukrepe sprejema glede na stanje v bolnišnicah in ne glede na stanje okužb oz. števila. Zato je vprašanje, ali se Vladi gre za zajezitev epidemije ali ne, ali se ji gre, da se zdravstvo ne preobremeni in »kolapsira«. Če bi bile kapacitete bolnišnic npr. 10 x večje, ukrepov verjetno sploh ne bi bilo, bila bi samo priporočila, tudi če bi ljudje zaradi okužb z virusom SARS-CoV-2 množično na hitro umirali in sploh ne bi utegnili priti v bolnišnico.

22. V 20. členu Odloka je navedeno naslednje: »Vlada Republike Slovenije preverja utemeljenost ukrepov iz tega odloka na podlagi strokovnih mnenj.« Toda na spletnem portalu Vlade teh strokovnih mnenj ni, tudi drugje v javnosti jih pobudnik ni našel, čeprav bi morala biti, da bi lahko javnost preverila ali obstajajo strokovni razlogi za ukrepe iz Odloka. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-83/20-10 z dne 16. 4. 2020 v zvezi z obravnavo Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 38/20 in 51/20) navedlo, da mora Vlada javnost seznanjati s strokovnimi mnenji, ki so podlaga za sprejem ukrepov in o tem obvestiti javnost. Seveda pa morajo strokovna mnenja sloneti na znanstvenih podatkih in študijah, ne pa golem izražanju mnenja nekega posameznika ali skupine. Iz Odloka ne izhaja, da so ukrepi obrazloženi in da temeljijo na znanstveni podlagi, temveč je jasno, da gre za politično uvedene ukrepe in za omejevanje ustavnih pravic, čeprav epidemija sploh ni razglašena in tudi niso podane kakšne druge izredne razmere, zaradi katerih bi bilo dopustno omejevanje ustavnih človekovih pravic. Zato gre v tem pogledu za kršitev vsaj 153. člena ustave (zakonitost) oz. 2. člena ustave (načelo pravne države in podnačelo celovitosti predpisa).

23. V 1. členu Odloka je zapisano, da je pogoj PCT začasne narave, kar velja tudi za ostale ukrepe. Toda, ker Odlok ne velja samo določen čas, temveč je njegova veljavnost določena za nedoločen čas, kot to izhaja iz končnih določb, je jasno, da so posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine, odrejeni z Odlokom, trajnejše narave, kot to izhaja iz določil 1. člena Odloka, ki govori o začasnosti. Zato gre tudi za notranje neskladje predpisa. To pa je v nasprotju s principom notranje skladnosti predpisov, kar je del načela pravne države iz 2. člena Ustave, v nasprotju pa je tudi z načelom zakonitosti iz 153. člena Ustave.

24. V 1. alineji 2. odst. 3. člena Odloka je tudi besedna zveza »iz prejšnjega odstavka«. Kaj to pomeni in kakšno zvezo ima to z 1. odst. 3. člena Odloka, pobudniku ni jasno. Ali se ta besedna zveza nanaša samo na okolja v Sloveniji v povezavi z 1. odst. 3. člena Odloka ali se nanaša na določbo celotne prve alineje 2. odst. 3. člena v povezavi z 1. odst. 3. člena Odloka, ali velja kaj drugega, je za pobudnika nerazumljivo. Še posebej, ker 1. odst. 3. člena govori o delu delavcev pri delodajalcu oz. če gre za opravljanje samostojne dejavnosti. Pobudnik zato meni, da je 1. alineja 2. odst. 3. člena Odloka v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti pravnih predpisov iz 2. člena Ustave v smislu načela pravne države.

25. Četrti odst. 5. člena Odloka določa, da se osebam iz drugega odstavka 3. člena tega Odloka, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, ne dovoli uporabe storitve oziroma udeležba ali prisotnost pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji. Poleg tega, da je omenjena prepoved po svoji vsebini obveznost, ki jo po določilu člena 87 Ustave lahko določa samo Državni zbor in je zato, ker jo določa podzakonski predpis, v nasprotju z omenjenim določilom pa ima to določilo še eno veliko napako. Odlok namreč ne določa, kdo je tisti, ki ne bo dovolil uporabe storitev oziroma udeležba ali prisotnost pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji, kar tudi pomeni, da tega določila v praksi niti ni mogoče uporabljati. Zato je 4. odst. 5. člena Odloka nejasen in ne določa vseh elementov, ki so nuno potrebni za njegovo izvrševanje in tako v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Pobudnik še meni, da stališče, da bi ta oseba bila tista iz 1. odst. 5. člena Odloka ne more držati, saj bi to moralo biti jasno navedeno. Ob tem bi bilo potrebno še omeniti, da je od 7.000 okužb z virusom SARS-CoV-2 samo ena zunanja^[20], kar pomeni, da je PCT pogoj za zunanja področja, kot so npr. terase in vrtovi gostinskih lokalov, nesmiseln in nesorazmeren, saj je tam dovolj varnostna razdalja in ostali higienski ukrepi iz Odloka za preprečitev širjenja virusa SARS-CoV-2.

26. Po 34. členu Ustave ima vsakdo pravico do varnosti. To pravico mora zagotoviti država, vendar pa ne tako, da bo posegala v ustavne pravice ljudi, temveč na drug način. V smislu 72. člena Ustave, ki govori o zdravem življenjskem okolju bi morala država skupaj z znanostjo preprečiti preskok virusa SARS-CoV-2 iz živalskega sveta na človeka, saj je omenjeni virus zoonoza. Kajti dolgo se že ve, da bo prihajalo do vedno več zoonoz in s tem posledično epidemij, saj človek vedno bolj uničuje živali in druge dele narave, kar je glavni razlog za nastanek zoonoz. Država mora torej preprečiti nastanek zoonoz, ne pa da namesto tega grobo posega v temeljne ustavne pravice posameznikov oz. celotne družbe. Zakaj država in znanost tega ne storita? Zakaj dopuščata nastanek zoonoz? Ljudje plačujejo davke, ki bi se morali uporabiti tudi za realizacijo omenjene pravice, toda kaj dobijo v zameno: omejevanje pravic, obveznost za testiranje s testi, globe, žalitve, cepiva, ki se označujejo za varna, ljudje pa zaradi njih zbolevajo in celo umirajo …

27. Če ima vsakdo pravico do varnosti, ki jo mora zagotoviti država, zakaj potem le-ta ne da ljudem na razpolago tistih zaščitnih mask, ki najbolje ščitijo pred virusom SARS-CoV-2, npr. FFP3? Seveda brezplačno! Zakaj ne razvije še druge zaščitne opreme, ki bo boljša od sedanje? Zakaj Vlada ni poskrbela za izboljšanje prezračevanja v šolah, ki so eno največjih žarišč virusa, in drugih javnih prostorih, če se ve, da je dobro prezračevanje eden ključnih ukrepov glede preprečevanja širjenja virusa? Ali omenjeno ne spada pod ustavno pravico ljudi do varnosti? Ali je problem denar? Če gre za vojsko stotine milijonov evrov, očitno denar ni problem? Ali je vojska več vredna kot zdravje ljudi? Kaj potem stoji zadaj za dejanji in opustitvami Vlade?

28. Vodja svetovalne skupine za cepljenje dr. Bojana Beović pravi: »Pogoj PCT ni samo stimulacija za cepljenje ….«^[21] Povedala je bistvo PCT pogoja, torej da to je pritisk na ljudi, da se cepijo in tako rešijo testiranj, ki jih potrebujejo za »prosto« življenje. Gre za nedopusten in protiustaven psihični pritisk na ljudi z namenom, da bi se cepili. PCT pogoj torej ni primarno namenjen preprečitvi oz. zajezitvi širjenja virusa, temveč, da se »prisili« ljudi, da se cepijo. Kam je to pripeljalo, pove vsaj tragičen primer Katje, ki je zaradi cepljenja umrla. In primerov smrti po/ali zaradi cepljenja je po svetu še mnogo.

29. Ministrstvo za zdravje pravi, da se z izpolnjevanjem pogoja PCT ščiti javno zdravje in ohranja družbo odprto.^[22] Da bi PCT pogoj ohranjal družbo odprto, ne drži, za tiste osebe, ki ga ne izpolnjujejo, je namreč mnogo družbenih podsistemov zaprto. In takšnih oseb je več 100.000. Da bi pa ščitil javno zdravje pa je zanimiva navedba, kajti ne ve se, kaj javno zdravje sploh je. Kajti ta besedna zveza sploh ni ustavni pojem, niti zakon, ki govori o tem,^[23] ne podaja definicije, vsaj pobudnik je ni našel. Dejstvo pa je, da javnost ne more zboleti ali biti zdrava, kajti bolezen oz. zdravje je lastnost samo fizičnih oseb, pri čemer seveda ni govora o drugih živih bitij. Ustavno dopusten cilj je lahko samo zdravje posameznika, ne pa javno zdravje, ker je to pravni konstrukt in v resnici ne obstaja. Že omenjena ustavna pravica do varnosti se lahko po naravi stvari nanaša samo na fizične osebe in ne kolektiv kot skupnost oseb. Za vsako osebo velja samo eno: ali je cepivo varno ali ne. Če je varno, se sme cepiti, če ne, s cepljenem krši zakon. Če se že vnaprej ve, da ima cepivo negativne stranske učinke, ki ogrožajo ali celo povzročajo bolezni, je jasno, da oseba ne sme sprejeti takšnega cepiva, ker bi s tem ravnala proti zakonu, ki jo obvezuje, da ne ogroža svojega zdravja. Tukaj skupnost ne more imeti nobene vloge. Javno zdravje v principu ne ščiti zdravja posameznika, kar pomeni, da po vsej verjetnosti služi nekim drugim namenom. Mogoče je v tem smislu bistvo izraženo v naslednjem stavku: »EMA se je odločila za to, ker še vedno koristi cepljenja pretehtajo stranske učinke«. Ker pa ljudje za cepivi dokazano zbolevajo in celo umirajo, se postavi vprašanje, kdo ima od tega koristi? Tisti, ki so imeli negativne posledice, vsekakor ne. Kdo potem? Država, zdravstvo, farmacija …? Kdo ima stranske učinke? Mogoče država, farmacija …? Tveganja oz. stranske učinke ljudem, torej cepljenim, koristi farmaciji, politiki …! Ali je to bistvo stalno ponavljajočega se slogana »Koristi cepiv pretehtajo tveganja«? V okviru javnega zdravja je očitno pomembna skupnost in ne posameznik, čeprav se pravice nanašajo na posameznika in ne na skupnost. Posameznik je v tem primeru samo statistična vrednost, kar je dobro vidno v sedanjem sistemu cepljenja, kjer je v glavnem govora o odstotkovni precepljenosti populacije. Mogoče se hoče s sloganom »Koristi cepiv pretehtajo tveganja« odvrniti pozornost ljudi od stranskih učinkov cepiv in usmeriti pozornost h »koristim« cepiv. Ljudem se sugerira, naj se osredotočijo na »koristi« cepiv, stranske učinke pa naj pustijo »pri miru«, saj jih v resni obliki niti ne bodo doleteli. Ali so cepiva res koristna in za koga, pa se že dolgo ve. In še zanimivost: »Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: ‘Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod’.« (Jan 11,48-50) Ali je mogoče celo biblija izvor slogana »Koristi cepiv pretehtajo tveganja«?

30. Nikomur škoditi, je načelo, ki izhaja iz načela pravne države iz 2. člena Ustave. Če cepiva proti virusu SARS-CoV-2 oz. bolezni COVID-19 niso varna in jih je država priporoča oz. celo spodbuja, pri čemer je jasno, da dobro pozna negativne lastnosti cepiv oz. posledice cepljenja, ali potem država ne deluje proti načelu nikomur škoditi? Kajti dejstvo je, da mnogi ljudje zaradi cepiv zbolijo, nekateri lažje, drugi težje, ali celo umrejo! Ali ni potem del pogoja PCT, ki se nanaša na cepljenje, v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Za pobudnika vsekakor!

31. Cepivo ima status zdravila. Za zdravila je značilno, da se dajo osebam, ki so bolne, da ozdravijo. Torej bi se moralo tudi cepivo dati bolnikom. To pa se ne zgodi. Cepivo kot zdravilo vbrizgajo v zdrave ljudi. Ali ni to čudno? Zakaj bi dali zdravilo zdravi osebi? Zakaj bi zdravili zdrave? Dejstvo pa je, da je mnogo zdravih oseb po prejemu zdravila, imenovanega cepivo, zbolelo, nekateri manj drugi bolj resno, kar nekaj pa jih celo umrlo. Zakaj se je to zgodilo? Ker so dobili zdravilo? Očitno ne! Kdaj nekdo zboli ali celo umre? Ko se vanj tako ali drugače naselijo povzročitelji bolezni! Ali je torej cepivo prineslo v telo cepljene osebe povzročitelje bolezni, da je ta zbolela ali celo umrla zaradi cepljenja? Očitno, sicer se to ne bi zgodilo! Zato se postavi vprašanje: cepiva zdravijo ali povzročajo bolezni? Kako se naj zdravijo zdravi, ni jasno, saj so zdravi in ne bolni! Če pa cepivo ni zdravilo, zakaj ima potem status zdravila? Kaj stoji zadaj? Mogoče to, da se cepivom s podelitvijo statusa zdravila, čeprav to niso, ustvari stanje, ki omogoča obvezno cepljenje otrok zoper nekatere bolezni, kar sicer ne bi bilo mogoče glede na 3. odst. 51. člena Ustave.

32. Ob koncu še zanimiva pravna situacija. Če se nekdo ne zaščiti pred okužbo z virusom SARS-CoV-2 in zboli za boleznijo COVID-19, se lahko zdravi v okviru javnih zdravstvenih storitev in tako koristi pravice s področja zdravstvenega varstva. To je zanimivo! Zakaj? Zato, ker je tisti, ki je prekršil svojo zakonsko dolžnost varovanja zdravja oz. skrbi za svoje zdravje, upravičen do koriščenja pravic oz. upravičenj s področja zdravstvenega zavarovanja oz. varstva, s katerimi si bo poskusil povrnil nazaj zdravje. Ponavadi je sankcija za kršitev zakona negativna, npr. globa, denarna kazen, zapor … ne pa to, da kršitelj zakona pridobi celo »pravice«, torej nekaj pozitivnega. Kršitev zakonske obveznosti prinese pravice ali pa vsaj upravičenost na izpolnitev pravic, ki kot del predpisa obstajajo že prej oz. jih kršitelj zakona kot zavarovanec v sistemu javnega zdravstva že ima od prej. Z vidika pomoči ljudem, ki so zboleli, je to vsekakor pravilno, pravno pa je to zelo zanimivo.

Utemeljitev predloga za začasno zadržanje izvrševanja

33. Po prvem odstavku 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe ne bi izvrševale, pa bi se v postopku izkazalo, da niso v neskladju z Ustavo.

34. Pobudnik meni, da zadržanje izvrševanja celotnega Odloka ne bi povzročilo nekega posebnega dodatnega širjenja okužb v družbi, saj bi kljub zadržanju celotnega Odloka še vedno veljala zakonska obveznost prebivalcev Slovenije v smislu predpisov iz točke 5.1 in 5.2 te pobude, da morajo skrbeti za svoje zdravje oz. ga varovati. Prebivalci bi tako morali upoštevati priporočila NIJZ, ki se nanašajo na širjenje virusa SARS-CoV-2, to pa so uporaba zaščitne maske, varnostna medsebojna razdalja, razkuževanje, prezračevanje in podobno.^[24] Na ta način je zagotovljeno, da se virus SARS-CoV-2 ne bo širil bolj kot če Odlok velja še naprej oz. če ni začasnega zadržanja. To velja tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče zadržalo samo dele Odloka, torej 1. alinejo 2. odstavka 3. člena in 4. odstavek 5. člena s tem, da obstaja še dodatno varovalo v obliki direktne dolžnosti prebivalstva glede nošenja zaščitnih mask in drugih zaščitnih ukrepov, ki jih določa izpodbijani Odlok (medsebojna varnostna razdalja, razkuževanje …). Po drugi strani bi v primeru, če bi se izpodbijani Odlok oz. prej omenjeni deli Odloka izvrševali, pa bi se kasneje izkazala protiustavnost oz. nezakonitost in bi Ustavno sodišče izpodbijani Odlok oz. njegove dele razveljavilo ali odpravilo, bi lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Če Vlada posega v temeljne človekove pravice s podzakonskimi akti, ki nimajo (ustrezne ali nobene) podlage v zakonu, škodljive posledice ne nastajajo le prizadetim posameznikom, temveč celotni družbi, torej vsem prebivalcem Slovenije. Gre namreč za posege (omejitve ali celo odvzem) v svobodo gibanja in zbiranja, v svobodo gospodarske pobude …, posredno pa lahko nastanejo še številne druge težko popravljive ali nepopravljive škodljive posledice na področju telesnega in duševnega zdravja ljudi in še kje drugje. Omejitev oz. odvzem pravic ni mogoče več popraviti, saj časa ni mogoče zavrteti nazaj. Seveda pa lahko pride do restitucije za naprej, v kolikor preneha nezakonitost. Poleg tega pa ljudje izgubljajo zaupanje v pravno državo oz. pravo, saj Odlok ne temelji na zakoniti pravni podlagi, ker ureja nekaj, kar je stvar ureditve v zakonu in ne v podzakonskem predpisu. Pobudnik tako meni, da so škodljive posledice zadržanja izvajanja Odloka oz. njegovih delov mnogo manjše od škodljivih posledic, če se Odlok oz. njegovi deli izvršujejo še naprej. Smiselno enako velja tudi za začasno zadržanje izvrševanja 2 in 3 točke prvega odst. 39. člena ZNB.

Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče sporni Odlok razveljavi oz. odpravi oz. to stori glede prve alineje 2. odstavka 3. člena in 4. odstavka 5. člena Odloka, če se ne bi odločilo za prejšnji predlog, še prej pa ugodi predlogu za začasno zadržanje izvrševanja Odloka oz. njegovih delov, kot navedeno prej. Prav tako pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi 2 in 3 točko prvega odst. 39. člena ZNB, še prej pa začasno zadrži izvrševanje obeh omenjenih točk ZNB.

Za ugoditev tej pobudi se pobudnik Ustavnemu sodišču zahvaljuje.

Lep pozdrav.
Vladko Began

________________

1. Podobno je Ustavno sodišče navedlo v sklepu U-I-83/20-10 z dne 16.4.2020 (18. točka). ↑
2. Pobudnik je kot samozaložnik že od leta 2010 vpisan v davčni register, ni pa vpisan v poslovni imenik, ker to ni potrebno. ↑
3. Več o pobudnikovih knjigah na https://www.began.si/ kot tudi na https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search?q=Vlado+Began&db=cobib&mat=allmaterials&max=50 ↑
4. Pobudnik je moral tako zaradi PCT pogoja odpovedati udeležbo na slovenskem knjižnem sejmu v novembru 2021 v Cankarjevemu domu. ↑
5. https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174810203?s=tv (2.10.2021). ↑
6. https://www.youtube.com/watch?v=jLMVmpIbQjA (28.9c.2021). ↑
7. https://www.24ur.com/novice/korona/kljub-sodbi-sodisca-so-maske-v-zaprtih-javnih-prostorih-se-vedno-obvezne.html (15.10.2021). ↑
8. https://www.24ur.com/novice/korona/kljub-sodbi-sodisca-so-maske-v-zaprtih-javnih-prostorih-se-vedno-obvezne.html (15.10.2021). ↑
9. https://www.rtvslo.si/zdravje/splosno-nosenje-mask-deluje-kot-cepljenje/540782 (17.10.2021). ↑
10. To je navedeno na samih maskah. ↑
11. https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/studija-ucinkovitost-cepiv-pfizerja-in-moderne-je-proti-delti-z-91-padla-na-66-odstotkov/591755 (17.10.2021). ↑
12. Dnevnik, 10.11.2021, članek Po tretjem še četrti odmerek cepiva? ↑
13. EudraVigilance (EU), VAERS (ZDA) … ↑
14. https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/po-evropi-rekordno-stevilo-okuzb-z-novim-koronavirusom/600593 (11.11.2021). ↑
15. https://www.cepimose.si/aktualno/nezeleni-ucinki-po-cepljenju/ (18.10.2021). ↑
16. https://www.globalresearch.ca/nucleic-acid-testing-technologies-use-polymerase-chain-reaction-pcr-detection-sars-cov-2/5739959 (17.10.2021). ↑
17. https://www.rtvslo.si/zdravje/splosno-nosenje-mask-deluje-kot-cepljenje/540782 (17.10.2021). ↑
18. https://www.delo.si/novice/slovenija/credno-imunost-so-si-izmislili-politiki/ (17.10.2021). ↑
19. http://www.dunaj.veleposlanistvo.si/index.php?id=6177&L=8 (3.11.2021). ↑
20. To je dejal poslanec DZ Dejan Židan v oddaji Se lahko izognemo vnovičnemu zapiranju države?, ki je bila na sporedu RTV SLO dne 22.10.2021 (tretji program). Več o tem na https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174816161?s=tv (26.10.2021). ↑
21. https://n1info.si/koronavirus/n1-studio-bojana-beovic/ (18.10.2021). ↑
22. https://predlagam.vladi.si/predlog/13346 (19.10.2021). ↑
23. Mišljen je ZZDej. ↑
24. https://www.nijz.si/sl ↑